Posledica možganske kapi je velikokrat ohromelost ene strani telesa, kar imenujemo hemiplegija (popolna ohromelost) ter hemipareza (delna ohromelost). Oseba se mora tako ponovno naučiti uporabljati prizadeto roko in jo aktivno vključevati v ožje in širše dnevne aktivnosti. Kadar gre za prizadetost dominantne roke s katero je oseba pisala, se prehranjevala in izvajala večino aktivnosti, je vključenost še bolj pomembna. Večino vsakodnevnih dejavnosti izvajamo z obema rokama, zato se tudi pri osebi po možganski kapi spodbuja vključevanje obeh rok.
Vključevanje obeh rok je pomembno tudi za preprečevanje spastičnosti, ki nastane običajno kot kasnejša posledica možganske kapi pri približno 30 % bolnikov.
Pri spastičnosti gre za mišično zakrčenost, ki se pogosteje pojavi v zgornjem udu. Že v začetku smo pozorni na dejavnike, ki lahko napovedujejo spastičnost:
- povišan mišični tonus,
- težja stopnja pareze,
- motnje občutenja,
- velika odvisnost na področju skrbi zase,
- stres,
- hitenje,
- različna neugodja,
- povišana temperatura,
- preveč zahtevna aktivnost.
Spastičnost bolnika omejuje pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti. Za preprečevanje spastičnosti in njenih posledic je zelo pomemben:
- pravilen položaj prizadetega uda (roke in noge),
- redno pasivno razgibavanje roke,
- vključenost roke v aktivnosti,
- izvajanje vaj za ohranjanje in izboljšanje gibljivosti.
V nadaljevanju je opisanih nekaj osnovnih vaj.
Vaje za ohranjanje gibljivosti
Za izvajanje vaj se priporoča od 15 - 30 minut dnevno. Ponovimo jih od 5- 10 krat. Seveda vaje prilagodimo osebi in upoštevamo njene zmožnosti. Izvajamo jih do bolečine in gib na koncu zadržimo par sekund. Med izvajanjem pazimo na pravilno dihanje in ne zadržujemo diha ali izdiha. Pazimo tudi na pravilen položaj telesa in se izogibamo sunkovitim gibom. Če oseba potrebuje pomoč druge osebe, ta stoji na prizadeti strani.
Pri spastični roki, kjer gre za povišan tonus smo pozorni, da gibe izvajamo počasi. Prehitri gibi lahko tonus še povišajo. V aktivnostih poskušamo roko čim bolj iztegniti, vendar smo pozorni na bolečino. Zaradi povišanega tonusa je potrebno roko predhodno sprostiti (npr. masaža) in tako znižati tonus.
1. DVIGOVANJE RAMEN PROTI UŠESOM
Vajo izvajajte sede na stolu ali vozičku, pri tem bodite vzravnani. Ramena dvignite enakomerno proti ušesom, istočasno vdihnite, gib zadržite par sekund, izdihnite in sproščeno spustite ramena.
2. KROŽENJE Z RAMENI
Vajo izvajajte sede na stolu ali vozičku, pri tem bodite vzravnani. Z rameni krožite enakomerno nazaj, ponovite 10 krat in potem krožite naprej.
3. DVIGOVANJE OBEH ROK
Vajo izvajajte sede na stolu ali vozičku lahko tudi v postelji. Z neprizadeto roko primite prizadeto roko in prepletite prste obeh rok. Sklenjeni roki z iztegnjenima komolcema dvignite čim višje, do meje bolečine. Na koncu nekoliko zadržite gib in popustite.
4. STISK PRSTOV V PEST IN IZTEGOVANJE
Prste pokrčite v pest nato jih čim bolj iztegnite. Lahko vam pomaga druga oseba, če je roka slabše aktivna.
Približno 30 % do 40% bolnikov opazi po šestih mesecih izboljšanje gibljivosti, koordinacije in spretnosti prizadete roke. Dve tretjini bolnikov pa svojega uda po šestih mesecih še vedno ne more vključevati v aktivnosti. Rehabilitacija roke pogosto ni tako uspešna kot je rehabilitacija spodnjih udov. Veliko je odvisno tudi od posameznika in njegove motivacije za napredek. Z aktivno uporabo prizadetega uda vplivamo na aktivacijo okvarjene možganske skorje. Možgani imajo namreč sposobnost spreminjanja in tako se lahko spremenijo tudi možganske poti. To se imenuje nevroplastičnost, ki je dolgotrajen proces in je pri vsakem posamezniku drugačen.
Viri:
Andrew M , Hoessly M in Hedges K (2017). Your Guide to Exercise after a Stroke. Dostopno na internetu: