Po končanem zdravljenju v bolnišnici ali zdravilišču se oseba vrne v domače okolje. Nenadoma se spremeni veliko stvari za osebo ter njene svojce. Prihod domov je lahko vesel dogodek, sploh če je rehabilitacija potekala več mesecev in stiki niso bili možni. Prav tako pa prinese tak prihod tudi stresne trenutke in skrb. Potrebno je pripraviti ustrezen prostor in pripomočke, ki so potrebni ter organizirati dodatno pomoč v kolikor so svojci odsotni.
Možganska kap vpliva na izvedbo dnevnih aktivnosti, ki so zaradi njenih posledic pogosto otežene. Prisotna je lahko popolna ali delna ohromelost polovice telesa, slaba koordinacija, izguba občutka, pomanjkanje zavedanja ali zanemarjanje prizadete polovice telesa (neglect), nezmožnost načrtovanja gibov, težave s sporazumevanjem in izražanjem. Spodaj je napisanih nekaj nasvetov kako lahko osebi pomagate pri izvajanju aktivnosti iz področja skrbi zase.
Sedenje
Na začetku, ko oseba po možganski kapi sedi v postelji, naj ima čim bolj dvignjeno vzglavje. Zagotoviti moramo simetrijo/poravnavo telesa ter primerno stabilnost. Roka je podložena z blazino ali jo damo na površino mize. Pazimo, da noga ni obrnjena navzven. Izogibamo se pol sedečemu položaju.
Pri sedenju čez rob postelje, je potrebno osebo spodbujati h aktivnemu obračanju na bok. Prav tako je obračanje aktivnost, ki je zelo pomembna za spodbujanje ravnotežja in vzravnalnih reakcij. Če oseba potrebuje pri obračanju veliko fizične pomoči, je pomembno, da primerno uredimo prostor in dostop do postelje. Naj oseba ne leži ob steni, ampak omogočimo dostop iz leve, desne in sprednje strani. Pristopamo vedno iz prizadete strani in tja damo tudi predmete, ki jih oseba dnevno uporablja.
V začetku bo morda oseba potrebovala več opore zadaj ali na prizadeti strani, s časoma pa poskušajmo spodbujati sedenje s čim manj opore. Pokončni položaj je pomemben tudi za razširitev vidnega polja, izboljša peristaltiko in funkcijo prebavnega sistema, prepreči preležanine, kontrakture in je pogoj za nadaljnjo mobilnost.
Pri sedenju na stolu ali invalidskem vozičku smo pozorni na položaj kolkov, kolen in stopala. Vsi omenjeni deli morajo biti v položaju 90 stopinj. Poskrbimo za pravilno nameščeno roko, saj ne sme viseti ob telesu ( roka je na mizi ali višji blazini).
Gibanje z invalidskim vozičkom
Invalidski voziček je lahko prehodni pripomoček za osebe po možganski kapi, ki omogoča mobilnost, večjo samostojnost ter neodvisnost. Pri nekaterih osebah pa je trajni pripomoček in je njihova edina povezava z zunanjim svetom. Voziček mora biti primerno izbran za posameznika.
Hranjenje in pitje
Oseba se mora po možganski kapi velikokrat naučiti ponovnega hranjenja in pitja. Naučiti se mora uporabljati drugo roko s katero pri držanju ni spretna in zahteva kar nekaj truda in vaje. Pri tistih, ki pa imajo lažjo prizadetost roke in le nekoliko slabši prijem, lahko držanje zelo olajša prilagojen pribor s katerim so bolj samostojni. Na voljo je odebeljen pribor ter kozarci z ročajem za lažje držanje in pitje.
Pri hranjenju in pitju po možganski kapi smo pozorni na težave s požiranjem, saj je prvih nekaj tednov požiranje oteženo pri polovici bolnikov. S časoma se požiranje izboljša ali pa težave vztrajajo. Pri tistih osebah, ki oteženo požirajo, med hranjenjem kašljajo in jim je hranjenje naporno smo še posebej pozorni na pravilen položaj (ne sme ležati). Pri hranjenju naj bo oseba v pokončnem položaju. V kolikor je možno naj sedi čez rob postelje, na stolu ali v invalidskem vozičku. Sam položaj lahko namreč spodbuja in olajša hranjenje ali pa ga oteži. Kolena, gležnja in kolki so v položaju 90 ° (pravi kot). Glava ne sme biti nagnjena nazaj, ampak je usmerjena naravnost (lahko je nekoliko nagnjena naprej).
Pomemben je položaj prizadete roke, ki je položena na mizo. Osebo spodbujamo aktivnemu hranjenju in pitju. Naj poskuša držati pribor ali kozarec s slabšo roko, če je prizadeta dominantna roka. Po potrebi mu pomagamo (podpiramo komolec in asistiramo gibanje v zapestju). Pri pitju tekočine smo pozorni na kašljanje in zaletavanje. Če se pojavi oteženo požiranje tekočine, jo lahko primerno zgostimo s praški za zgoščevanje, ki so na voljo v lekarni. Pozorni smo na počasen vnos hrane ter majhne požirke tekočine.
Pred samim hranjenjem je pomembno, da ima oseba nameščeno protezo, ki ne sme skakati v ustih. Če je le možno, si umije zobe pred in po hranjenju. Ustna higiena je še zlasti pomembna pri tistih osebah, katerim zaradi slabšega občutenja hrana zaostaja v ustih. Zaradi tega lahko med spanjem delček hrane potuje do pljuč in privede do zadušitve (aspiracije). Osebo zato spodbujamo, da si z jezikom sproti odstrani ostanke hrane ali pa mu pomagamo mi. Na voljo so različne palčke z okusom ali gobice namenjene ustni higieni.
Umivanje in kopanje
Pri umivanju najprej pričnemo z enostavnimi aktivnostmi kot sta umivanje obraza, zob in zgornjega dela telesa. Pozorni smo, da vse potrebne pripomočke damo na hemiplegično stran ter tako osebo spodbujamo k večjemu zavedanju te strani. Pomembna je tudi vključitev te roke v aktivnosti.
Kopanje je zahtevnejša aktivnost, saj zahteva primerno in dovolj veliko kopalnico s pripomočki, kar pa je v domačem okolju pogosto oteženo. Kopalnice so velikokrat majhne in so z invalidskim vozičkom nedostopne. Naslednja ovira se pojavi pri uporabi kadi, ki je previsoka za vstopanje in izstopanje. Velikokrat se svojci odločijo za zamenjavo kopalne kadi s tuš kabino, vendar je lahko to za posameznika veliko finančno breme. V kolikor oseba uporablja kopalno kad je pomembno zagotoviti varnost pri uporabi.
Pripomočki za varnejše izvajanje kopanja in tuširanja:
- namestimo nedrsečo podlogo v kopalni kadi in na tleh ob kadi,
- uporaba kopalne deske ali sedeža,
- namestitev držal na steno.
Oblačenje in obuvanje
Po možganski kapi postanejo še tako enostavne aktivnosti, ki jih vsi izvajamo vsakodnevno, zahtevne in težje izvedljive. Oseba se že v bolnišnici nauči oblačenja in obuvanja, v domačem okolju pa je pomembno, da jo spodbujamo k samostojnosti in pomagamo le pri zahtevnejših aktivnostih. Izbiramo oblačila in obutev, ki so dovolj velika in niso preozka. Pri težavah z ravnotežjem se svetuje oblačenje sede.
Obuvanje
Najlažje se oseba obuva sede, kjer preplete med seboj obe roki in objame koleno prizadete (hemiplegične ) noge. Nogo dvigne in jo prekriža čez zdravo. Z zdravo roko vzame nogavico, jo razpre in povleče čez nogo. Obuje si še čevelj in ponovi isto na zdravi strani.
Priporočljivo je, da so nogavice ohlapne ter čevlji dovolj veliki z možnostjo zapenjanja na "ježka", zadrgo ali elastičnimi vezalkami. V pomoč pri obuvanju nogavic je na voljo tudi pripomoček, ki se lahko kupi ali naroči preko specializiranih trgovin.
Uporaba stranišča
Največja želja in cilj oseb po možganski kapi je čim hitrejše okrevanje, da bi lahko ponovno sami opravljali potrebo na stranišču. V akutni fazi so namreč pogosto prisotne še težave s kontrolo sfinktrov, prav tako so zaradi nepokretnosti in lažje nege te osebe pogosto v plenicah.
Počutijo se še bolj odvisne od drugih in nemočne. Takoj, ko nam oseba lahko pomaga pri posedanju, presedanju in ima zadovoljivo ravnotežje, ga naučimo presedanja na stranišče (lahko tudi sobno). Poskrbimo za varnost z namestitvijo držal v stranišču, da lahko oseba čim bolj aktivno in varno pomaga. Če uporablja invalidski voziček, ga postavimo zraven straniščne školjke ali pa od spredaj.
Pri izbranem zdravniku pa lahko povprašamo tudi za pripomočke, ki olajšajo uporabo stranišča. Na voljo je nastavek za straniščno školjko, ki omogoča lažje vstajanje iz nižjih površin ali sobno stranišče na kolesih.
Viri: Tomšič M (2015). Delovna terapija na nevrološkem področju. Zgodnja delovnoterapevtska obravnava oseb s hemiplegijo. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta.